Junija minevajo tri leta od zaključka programa Space Shuttle, ki je na široko odprl vrata vesolja vojski, raziskovalcem in komercialnim uporabnikom. Mineva pa tudi leto dni od kar je v Kenedeyevem vesoljskem centru na Floridi na ogled postavljen raketoplan Atlantis.


Začetki programa Space shuttle segajo v leto 1969, ko je takratni ameriški predsednik Richard Nixon ustanovil skupino, ki je ovrednotila različne koncepte prevozov v vesolje. Dr. Max Faget je 1. aprila 1969 zbral skupino inženirjev in jim predstavil koncept raketoplana. Letalnika, ki poleti v vesolje kot raketa in se vrne kot jadralno letalo. Rodil se je program Space shuttle. Projekt je stal 209 milijard dolarjev in se zaključil leta 2011.

V sklopu tega programa so izdelali šest raketoplanov. Enterprise je bil prvi, a ni nikoli poletel v vesolje. Uporabljali so ga za testiranje kritičnih faz pristajanja, delovanja sistemov in druge priprave astronavtov. Enterprisu so sledili Columbia, Challenger, Discovery, Atlantis in Endeavour. Pet raketoplanov je od leta 1981 do leta 2011 opravilo 135 misij, dve sta se končali tragično. Z njimi pa je v vesolje poletelo 355 astronavtov (nekateri večkrat) iz 16 držav, od tega 49 žensk.


Med njimi je bil trikrat tudi John O. Creighton (na fotografiji), s katerim sem se sestal v KSC. »Vsi smo se prijavili prostovoljno. Tiste, ki smo bili zanimivi, so poklicali v Huston na razgovor in fizični pregled, kar je trajalo en teden. Od 8.000 prijavljenih so nas poklicali na razgovor 300 in izbrali 35.« je povedal Creighton. 12. aprila 1981, šest let po zaključku programa Appolo, je Columbia postala prvi raketoplan, ki je poletel v vesolje. Creighton je na svoj prvi let čakal še štiri leta, saj so pred njim prišli na vrsto tudi astronavti iz programa Apollo.

Raketoplan ima na trupu pritrjen zunanji tank (External Tank), na katerem sta pritrjena še motorja na trdo gorivo (Solid Rocket Booster). Na repu raketoplana so nameščeni trije glavni raketni motorji, katerih gorivo sta vodik in kisik, in se med vzletom napajajo iz zunanjega tanka in raketoplanu zagotavljajo potisk ob vzletu in vzponu v orbito.

Raketoplane so na izstrelitev pripravili v posebni zgradbi v Cape Canaverlu, ki je od dveh izstrelišč oddaljena okrog 6 km. Pred izstrelitvijo so na raketoplanu opravili 750.000 ur dela. Skupna masa raketoplana, goriva in tovora je bila 2.041 ton, od tega zunanji tank 760 ton. Največja masa tovora je bila 28.803 kg. Raketoplani so leteli na višine od 185 do 643 km.


Visoki operativni stroški so leta 2011 program Space Shuttle pripeljali do konca. »Raketoplan je bil čudovit stroj. Konstruiran je bil za prevoz ljudi in tovora. Žal je bi predrag.«, je obžaloval Creighton in dodal, da se že veseli novih programov, ki bodo Ameriki odprli pot nazaj v vesolje.

Pot v vesolje

»Na izstrelitveno ploščad vas pripeljejo tri ure pred izstrelitvijo. Najprej posedejo poveljnika, potem pilota in tako naprej vseh sedem članov posadke. Vse skupaj traja eno uro. Posadka naslednji dve uri preverja določene sisteme in predvsem čaka. Sedeti na izstrelišču in čakati, da nekdo vžge vžigalno vrvico pod teboj seveda vzbuja določena nervozo. Upaš, da bo raketoplan, ki ga je izdelal najcenejši ponudnik vzdržal vse obremenitve. čŒe si preveč zaskrbljen, nisi na pravi strani vžigalne vrvice. En drugega zabavamo, da bi ura čim prej minila.«, je zadnje ure pred izstrelitvijo povzel Creighton in nadaljeval »Dve minuti pred vzletom ti sporočijo, da zapreš
vizir na čeladi, ker si v obleki in obleka je med vzletom pod tlakom, priključeni smo tudi na kisik. Hkrati se aktivirajo mikrofoni tako, da se vse, kar rečeš, sliši. Potem se začne odštevanje …10, 9, 8,  to je vse kar slišiš, ker potem, ko se aktivirajo glavni motorji, so vibracije in hrup tako veliki, da se ne sliši prav nič. Vzlet je precej impresiven. Kot bi te nekdo brcnil v rit.« Raketoplan se dvigne in po sedmih sekundah nadzor nad njim od nadzornega centra v Cape Canaverlu prevzamejo v Hustonu. »Raketoplan se počasi obrne in gre in gre in gre. Z glavo visiš navzdol, saj se shuttle obrača in zapušča zemljo pod kotom približno 80°. Gledaš vzhodno obalo ZDA in zelo hitro postane temno. Kljub dnevu je vse temno.«, je izstrelitev opisal Creighton.

Читайте также  Heathrow v boju s konkurenco kmalu z močnejšim orožjem - novim terminalom 2


Kar 83% celotnega potiska ob vzletu zagotavljata motorja na trdo gorivo. Vsak SRB tehta 600 ton. Od zunanjega tanka se ločita dve minuti po izstrelitvi, ko raketoplan leti s hitrostjo 4.828km/h. Njuna poraba je 5.000 kg goriva na sekundo, generirata pa 44 milijonov konjskih moči. John O. Creighton je ta proces opisal: »Ko boosterja odpadeta in se pospeševanje ustavi, se zdi, da je zunaj druga svetovna vojna, jet curki in dim gre preko vetrobranskih stekel.« Po osmih minutah in pol ugasnejo še glavni motorji in zatem odpade še zunanji tank.

Bivanje, delo in pot domov

»Najprej smo nazdravili, da smo preživeli izstrelitev, se odpeli ter preoblekli, le poveljnik je ostal še 40 minut na svojem mestu, da je preveril vse sisteme. Skozi okno vidiš ukrivljenost atmosfere, ki se zdi zelo tanka in ta tanka atmosfera nas ščiti pred zunanjimi vplivi. Zastrašujoče je, ko pomislim, da jo uničujemo«, je prve trenutke v vesolju
doživeto opisal Creighton in dodal: »čŒasa za uživanje ni veliko. Imamo natančen načrt dela za vsako minuto. Slediš temu načrtu in poskušaš narediti vse kot je treba. Dela je veliko.«

Glavnina raketoplanove notranjosti je uporabljena kot tovorni prostor, ostalo pa so pilotska kabina, prostor za posadko ter zadnji del z motorji in pomožnimi agregati. Prostora za bivanje in spanje v raketoplanu je zelo malo, a Creighton se z veseljem spominja: »čŒe pogledamo prostor ni velik, je pa volumen prostora velik in posadka lahko lebdi kjerkoli komur paše zato ni gneče, ker je vsak lahko v svojem kotu. Spali smo v spodnjem prostoru v spalki, ker je zaradi izključenih sistemov dokaj hladno. Večina ljudi se priveže na steno, da ne lebdijo prosto, saj se tako počutiš kot, da si v postelji. Sam sem kot poveljnik lahko izbiral, kje bom spal in sem izbral pilotsko kabino, kjer so vsa okna. Zelo rad sem gledal Zemljo, ki je res čudovita. Pred spanjem pa sem najraje poslušal instrumentalno glasbo in zaspal pred koncem drugega komada.«

Читайте также  Letališko osebje potnike pozdravlja v novi podobi

Z raketoplani so v Vesolje prepeljali satelite, sestavne module, opremo, hrano in še marsikaj. V nekaterih primerih so morali astronavti raketoplan tudi zapustiti. V ta namen so imeli astronavtske obleke. Te obleke so bele barve, da odbijajo sončno svetlobo in, da so astronavti lepo vidni na temnem nebu. Obleka ima 14 plasti in tehta 136 kg, a teža v vesolju ni pomembna. Pri določenih opravilih so si astronavti pomagali tudi z robotsko roko Canadarm. Leta 2009 so s pomočjo Atlantisa in roke opravili zadnji servis na teleskopu Hubble. Z raketoplani so v vesolje odpeljali 1594 ton tovora, iz vesolja pa pripeljali 104 tone smeti.


Raketoplan se je med povratkom na zemljo v atmosfero spustil nad Avstralijo in potem v več S zavojih upočasnil hitrost iz 28.000 km/h na uro na 398 km/h na uro pri pristanku. Ob vstopu v atmosfero je Space shuttle ustvaril dva zvočna poka, ko sta nos in rep vesoljskega letalnika dosegala zvočno hitrost v razmiku pol sekunde. Space shuttle je pristal kot jadralno letalo in ni imel možnosti drugega pristanka. Pred pristankom pa je tehtal 104 tone. »Mislim, da je shuttle lahko ostal najdlje 14 dni v vesolju, da ne bi pilot zaradi i
zgube občutka težnosti ogrozil pristanek letalnika«, je sklenil Creighton, ki je moral kakor ostali piloti raketoplana opraviti 1000 simuliranih pristankov, preden je lahko resnično pristal. Raketoplani so lahko pristali na treh letališčih v ZDA, v KSC na Floridi, Edwards AFB v Kaliforniji in v White Sands test Facility v Novi Mehiki. Od 135 misij jih je 54 pristalo v Edwards AFB in samo ena v Novi Mehiki.

Z zaključkom programa Space Shuttle so ZDA ostale brez lastnega prevoza ljudi v vesolje. Obamova administracija je zavzela stališče, da bi zasebni sektor prevzel pobudo pri razvoju vesoljskih letalnikov ZDA pa bi od njih najemali storitve (SpaceX Dragon in Orbital Sciences Cygnus). S projektom Commercial Crew Development pa Nasa želi vzpodbuditi zasebne investitorje k  razvoj letalnika s posadko. Ta naj bi bil na voljo leta 2017, do takrat pa bodo Američane v vesolje vozili Rusi. Lockheed Martin v sodelovanju z Naso razvija vesoljsko vozilo Orion s katerim bodo predvidoma leta 2020 lahko na Luno, Mars ali asteroide poslali do šest astronavtov hkrati.

Besedilo in fotografije: Borut Podgoršek


Atlantis OV-104 (Orbiter Vehicle 104)

Atlantis je dobil ime po raziskovalni dvojambornici, ki je od leta 1930 do 1966 raziskovala morsko življenje in kartografirala morsko dno. Sestavljati so ga začeli 3. marca 1980 v Palmdeleju v Kaliforniji. Tehtal je 68.635 kg in bil 3,5 tone lažji od Columbie. V Cape Canaveral na Floridi so ga pripeljali 9. aprila 1985 in ga v sedmih mesecih pripravil na polet v vesolje. Atlantis je v vesolje poletel 33-krat in v 307 dneh preletel 203 milijonov km. Atlantis je prvič vzletel 3. oktobra 1985 – misija STS 51-J na krovu pa je imel tajni tovor za vojaške potrebe. Z misijo STS-71 so opravili prvi obisk na ruski vesoljski postaji. Najtežji tovor, kar jih je Atlantis ponesel v vesolje, je tehtal 17 ton. Na zadnjem letu je Atlantis na 13 dni dolgi misiji na ISS prepeljal 4.263 kg rezervnih delov, opreme in hrane. Z njim je v vesolje odšlo 207 astronavtov. Vrednost Atlantisa je dve milijardi dolarjev. Danes predstavlja najpomembnejši razstavni eksponat v muzeju.

Читайте также  Adria rejuvenates its fleet


Kenedy Space Center

Delovanje Kenedy Space Centra je financirano iz vstopnin, prodaje spominkov in donacij. Gradnja osrednjega kompleksa, v katerem je razstavljen Atlantis se je začela januarja 2012. Kompleks sicer sestavljata dve zgradbi. Prva, v kateri je simulator izstrelitve v vesolje, je bila zgrajena leta 2007, sam muzej pa obstaja že dobrih 50 let. V njegovem sklopu je tudi  Apollo/Saturn V center v katerem je med drugimi razstavljena raketa Saturn V. Kompleks s površino 8.361 m2, ki so ga odprli 29. junija 2013, je vreden 100 milijonov dolarjev in sestoji iz osrednjega eksponata raketoplana Atlantis, multimedisjkega centra s 60 aktivnimi zasloni na dotik in simulatorji, ki ljudem približajo tridesetletno zgodovino vesoljskega programa Space Shuttle. Prikazano je tudi sestavljanje ISS s pomočjo Space shuttla in popravilo teleskopa hubble.


John O. Creighton

Rodil se je 28. aprila 1943 v Teksasu. Astronavt je postal avgusta 1979 in ostal v programu  kot astronavt 14 let. Julija 1992 se je upokojil. Bil je pilot na misiji STS-51G in poveljnik na misijah STS-36 in STS-48. Prvi let je opravil 17. junija 1985, pol leta pred katastrofo Challengerja. V vesolju je preživel 403 ure.

Ob pogovoru z Borutom Podgorškom: »Bil sem premlad, da bi šel na Luno in sedaj sem prestar, da bi šel na Mars. Rad bi šel na Mars.« John O. Creighton

Okvirček:

  • Najstarejši astronavt, ki je poletel v vesolje, je bil s 77 leti John H. Glen.
  • 37x so se raketoplani priklopil na ISS in 9x na postajo MIR
  • V dveh nesrečah raketoplanov je umrlo 14 astronavtov (Challenger in Columbia)
  • Po nesreči Challengerja so naredili preko sto modifikacij sistemov in več sto sprememb v programski opremi. Tudi procedure so se spremenile. Vse na račun varnosti.
  • Tovorna vrata Atlantisa so dolga 18,28 m in skupaj tehtajo 2.266 kg.
  • Zunanji tank je dolg 46,94 m in premera 8,53 m. SRB je dolg 45,42 m in ima premer 3,66 m.
  • Picosat PSSC2 je bil 180. in zadnji satelit poslan v vesolje z raketoplanom. Tja ga je na zadnji misiji 20. julija 2011 oddal Atlantis.
  • Atlantis je dolg 37,23 m, razpon krila meri 23,79 m v višino pa 17,37 m.